Kultura kot poškodovana veriga, ki jo vsaka generacija znova in znova popravlja.

Knjiga nam skozi znano in manj znano umetnost skuša razložiti potek kulturne zgodovine. Ko rokujemo s preteklostjo, jo neprestano uveljavljamo in razveljavljamo glede na svoje potrebe in pričakovanja. Avtor v knjigi poda razmišljanje, da so za ohranitev kulturne umetnosti morda naravne katastrofe celo dobre. Eden takšnih primerov je izbruh vulkana Vezuv, ki je pod sabo zasul celotno mesto Pompeje. Ohranilo se je veliko umetniških del, ki se morda s stalno uporabo ne bi. Pravi, da ni nič bolj uničujoče, kot stalna uporaba. Sprašuje se tudi o tem, kaj lahko povzroči uvoz kulture? Rivalstvo, dokazovanje lastne vrednosti, dokazovanje originalnosti? Pri ocenjevanju kulture se hitro zgodi, da originalnosti pripisujemo prevelik pomen. Kje se je neka kulturna smer razvila, kdo jo je izumili in kje. Kulturo obravnava kot velik reciklažni projekt in ljudje smo zgolj posredniki, ki ohranjamo njene ostanke in ponovno uporabo. Kulture si ne moremo lastiti – vsi jo zgolj prenašamo naslednji generaciji. Ohranjanje preteklosti zaradi občutka izgube je pripeljalo do oblikovanja muzejev, knjižnic, arheoloških najdišč… in vsi smo nasledniki odkar smo razvili tehnike shranjevanja kulture, zaradi katerih je preteklost vsem na razpolago.

Špela Kojc Jeraj

nazaj na seznam