Prizadevanja mladega ekonomista Nazarja Čagatajeva, da bi puščavsko ljudstvo, iz katerega izhaja, zaživelo boljše življenje v skladu s socialističnimi ideali.

Andrej Platonov (1899–1951), eden pomembnejših ruskih pisateljev 20. stoletja, je svojo literarno pot začel kot pesnik, nato pa se je posvetil prozi. Po oktobrski revoluciji je sprva goreče podpiral novo oblast, ko pa je kot inženir opazoval družbene in gospodarske spremembe, je surova stvarnost hitro zadušila njegov začetni idealizem. V svojih delih je pogosto obravnaval uničujoče posledice Stalinove kolektivizacije in industrializacije, zato je bila večina objavljena šele po njegovi smrti.

Kratki roman Džan je nastal po potovanju v Srednjo Azijo, kjer naj bi Platonov popisal nastajanje sovjetskih narodov iz tamkajšnjih plemen in ljudstev. Džan, kar »pomeni dušo ali ljubo življenje«, pripoveduje o ekonomistu Nazarju Čagatajevu, ki ga iz Moskve pošljejo v Turkmenijo. Nomadskemu ljudstvu, iz katerega izhaja tudi sam, naj bi pomagal, da premaga lakoto, bolezni in brezbrižnost do lastnega obstoja, zaživi boljše življenje v skladu s socialističnimi ideali in postane »srečno, napredno in mnogoštevilno«.

Čagatajev, ki verjame v moč napredka in solidarnosti, se je moral pri uresničevanju idealistične želje po izboljšanju sveta spopasti s težkimi puščavskimi razmerami, apatičnostjo ljudstva in dvomi o smiselnosti svojega početja. Odgovor na vprašanje, ali so njegova prizadevanja obrodila trajne sadove in je ljudstvo Džan našlo »svojo veliko pot«, pa nam je dala že zgodovina.

Petra Finžgar

nazaj na seznam