Žanrski hibrid med kriminalko, fantazijskim romanom, psihološkim romanom in ljubezensko zgodbo.

Marek Šindelka je eden najbolj cenjenih, prevajanih ter večkrat nagrajenih čeških pisateljev in pesnikov. Zgodba romana se dogaja v svetu, kjer so podnebne spremembe dosegle apokaliptične razsežnosti – vsakodnevna neznosna vročina, zelo pogoste nenadne uničujoče poplave, naglo izumiranje ogroženih rastlinskih vrst in širjenje invazivnih. Z izvrstnimi, kar poetičnimi opisi nas avtor ponese v amazonski deževni pragozd med ogrožene rastlinske vrste, na ulice poplavljene Prage ter na območja, ki jih je prizadela invazija orjaških dežnov.
Glavni junak romana je Kryštof, tihotapec rož. Sprejme zadnji tihotapski posel, ki bi moral biti preprost. Iz Japonske v Evropo naj bi pretihotapil zadnji živeči primerek dragocene parazitske rastline. Rastlino dobi brez večjih težav, na poti domov pa sledi nepredvidljiv zasuk dogodkov in težko pojasnljivih nenavadnih umorov. Dlje časa kot Kryštof preživi z rastlino, bolj jo spoznava in čedalje večje nelagodje ter strah se ga lotevata.
Roman je avtorjev romaneskni prvenec, ki je v češčini izšel že leta 2008 in bil takoj nominiran za nagrado Josefa Škvoreckega, kasneje je izšel tudi v obliki stripa. Za drugo izdajo (2019) pa ga je avtor temeljito predelal in dopolnil. Slovenski prevod smo dobili leta 2025. V slovenščino je bilo do sedaj prevedeno le eno njegovo delo, roman Utrujenost materiala (2021), v katerem obravnava tematiko begunstva. Zanj je leta 2017 prejel osrednjo češko nagrado za prozo, magnesio litero.
Roman Napaka je nevsakdanja kriminalka, žanrski hibrid, ki jo preveva grozljivo, zadušljivo vzdušje z izvirnim kriminalnim zapletom in morilcem. Je napeto ter zares odlično branje, ki ne podcenjuje bralca. Sledenje zgodbi je zapleteno, v pripovedovanju z različnih zornih kotov se izmenjujejo različne osebe, njihovo menjavanje pa je naključno. Da lahko sledimo vsem niansam zgodbe, moramo brati pozorno, nekatere odlomke pa celo večkrat.

»Kryštof je vedel, da številni ljudje rastline občudujejo, mnogi jih obožujejo, nekateri jih celo ljubijo, nekaterim pa pomenijo več kot ljudje – toda ko je spoznal tega starčka, je dojel, da je vse to premalo, obupno premalo. Rastline zahtevajo norost. Le nanjo se odzivajo, zgolj norost govori v njihovem jeziku, k njej obračajo svoje cvetove. Kajti kot je Kryštof nekje prebral, norost ni pomanjkanje reda, temveč stanje, ko je red absoluten. Tako kompleksen, da ga normalen človek ne more več razumeti. Norost je sistem, popoln kot tropski pragozd. Ki se rojeva in umira hkrati in vedno znova vsako sekundo požira samega sebe, kot možgani norca, v katerih se bolečina in osuplost zlijeta v eno.« (str. 91)

Urška Anja Pegam

nazaj na seznam