Vem, da nič ne vem.

Življenjepisni roman osebe, ki več kot 2000 let po smrti še vedno buri duhove. Bil je sinonim za nasprotje: skromen, toda aroganten, grd, a karizmatičen, čuten, vendar asketski, živel je v revščini, družil pa se je z aristokrati, predvsem pa je ljubil življenje in ga na koncu malomarno izpustil iz rok.
Sokrat je bila resnična oseba, vendar ni za njim ostalo niti eno pisno delo, saj je verjel, da je znanje živo in interaktivno, in da se moč filozofije skriva v živi govorici. Avtorica se je pri pisanju opirala na dela in opise Platona, Ksenofonta in Aristofana, ki so bili Sokratovi sodobniki. Vendar se njihovi opisi ne dopolnjujejo vedno, še več, včasih si celo nasprotujejo. Kljub temu pa ji uspe skozi zgodbo lepo predstaviti življenje enega največjih filozofov, ki je iskal življenjsko resnico. 
V Atenah je postal znan kot mojster dialoga, mnogi so mu sledili. Učil je skozi vprašanja, da je učenec sam prišel do odgovora. Navduševal je tudi mladež, ki je po stiku z njim postala bolj svobodomiselna. Obtožen je bil brezbožnosti in zavajanja mladine, za kar se na sodišču ni pokesal, zato je bil leta  399 pr. n. št. obsojen na smrt. Z obsodbo se ni obremenjeval, zadnji dan je preživel s prijatelji v pogovoru o nesmrtnosti duše, po zaključku pa je mirno spil strup in umrl.
Za lažje razumevanje in predstavo, so v knjigi tudi ilustracije, slike in razlage pojmov, veliko pa k razumevanju pripomore tudi odličen prevod Gašperja Kvratiča.

Katja Bevk

nazaj na seznam