Tiha kristalizacija je roman o izgubi – ne dramatični, temveč postopni, tihi in neizogibni.

Yoko Ogawa (rojena 1962) je ena najpomembnejših sodobnih japonskih pisateljic. Njeno pisanje zaznamujejo prefinjenost, melanholija in sposobnost razkrivanja psiholoških globin vsakdanjih trenutkov. Že več kot tri desetletja piše romane, kratke zgodbe in eseje, za katere je prejela številne nagrade, med njimi tudi prestižno nagrado Akutagawa. Njena dela pogosto raziskujejo odnose, spomin, izgubo in tišino – teme, ki so še posebej izrazite tudi v njenem distopičnem romanu Tiha kristalizacija. V naši knjižnici sta na voljo njena romana Darilo števil in Hotel Iris.
Roman Tiha kristalizacija se odvija na neimenovanem otoku, kjer stvari postopoma “izginjajo”. Te stvari – ptice, vonji, klobuki, sladkarije, celo telesni deli – preprosto izgubijo svoj pomen in čustveno vrednost, dokler jih prebivalci ne pozabijo. Ko nekaj “izgine”, morajo ljudje predmete uničiti, oblast – skrivnostna Spominska policija – pa skrbi, da se vsi držijo pravil.
Glavna junakinja, pisateljica, se trudi živeti v tem vse bolj praznem svetu, kjer stvari in spomini izginjajo kot megla. V ospredju je njen poskus, da zaščiti svojega urednika R-a, ki je eden redkih, ki se še vedno zmore spominjati. Skupaj s prijateljem ju skriva v svojem domu – kljub nevarnosti, ki jo to prinaša. Roman ni toliko napeta zgodba o uporu, ampak bolj razmislek o postopnem izginjanju pomena, identitete in človeškosti.
Tiha kristalizacija je subtilna, poetična distopija, ki jo pogosto primerjajo z Orwellovo 1984 in Kafkovim Procesom. A Ogawino pisanje ni kričeče ali politično eksplicitno – je tiho, skoraj hipnotično. Njena proza je zadržana, a zelo čustveno nabita, z mnogimi trenutki tihe bolečine in resignacije. Ogawa ne moralizira, temveč ustvarja prostor za refleksijo. Vzporednice lahko potegnemo tudi z Alzheimerjevo boleznijo, cenzuro, represijo, pa tudi s sodobno družbo, ki hitro pozablja, kar se ji ne zdi več koristno.
Knjiga spada v žanr distopične in filozofske fikcije. Ljubiteljem hitrega dogajanja morda ne bo všeč, saj se zgodba odvija počasi, z veliko ponavljanja in introspekcije. A za tiste, ki uživajo v atmosferičnih, premišljenih romanih, ki se zarežejo globoko, bo Tiha kristalizacija izjemna izkušnja. Priporočam bralcem, ki uživajo v premišljenih, simbolno bogatih zgodbah in jih ne moti odsotnost klasične napetosti. Tiha kristalizacija je subtilna mojstrovina o izginjanju pomena – knjiga, ki se vas bo tiho, a vztrajno dotaknila.

Katarina Košnik

nazaj na seznam