Idilični roman, ki prikazuje izginjanje tradicionalnega vaškega življenja pod vplivom modernizacije ter skozi ljubezensko zgodbo poudarja pomen skupnosti, tradicije, narave in družbenih razlik.

Tomas Hardy je dobro znani angleški pisatelj, predstavnik viktorijanskega realizma. Živel je na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ki je predstavljal tudi prehod od tradicionalnega sveta v moderni industrijski svet. Te značilnosti se močno pojavljajo tudi v njegovih delih. Roman V senci bukev in hoj je nastal na začetku pisateljevega opusa, zato je tradicionalno podeželje še zelo idilično prikazano, čutiti pa je že spremembe, ki prihajajo z vso močjo tudi v življenja preprostih ljudi.

Na angleškem podeželju so v tistem času delovale skupine glasbenikov in pevcev, ki so sodelovale na verskih obredih in tudi posvetnih praznovanjih. Zgodi se, da bi novi župnik v vasi pri obredih rad spremenil to navado in je našel organistko, ki bi zdaj zamenjala ljudske godce. Seveda to dvigne veliko prahu med prebivalci vasi. Vmes pa poseže še ljubezen, ko se zaljubita preprost violinist ljudskih godcev, tudi furmanov sin, in organistka, tudi učiteljica, iz premožne družine.

Zgodba je polna prikritega humorja, vedrine, hkrati pa začutimo tudi resnost skrbi, ki pestijo ljudi na podeželju tistega časa. Slika nam ljudske običaje (npr. koledovanje, poroka …) in opravila tistega časa (čebelarstvo, delo na polju …) in nas s tem popelje v idiličen svet, daleč od sodobnega potrošništva in hitenja. Ob tem pa vendarle lahko ugotovimo, da se človeški značaji skozi čas niso prav nič spremenili, poštenost je še vedno redka in zapostavljena lastnost, nečimrnost in preračunljivost pa nekaj, kar nam kvari idilo in obeta težave.

Katarina Perger

nazaj na seznam