Zemljani
Murata, Sayaka
Spolne in čustvene zlorabe, upiranje družbenim normam, incest, umor in kanibalizem.
Sayaka Murata (1979) je ena najpomembnejših in večkrat nagrajenih sodobnih japonskih avtoric. Na mednarodno prizorišče se je izstrelila z romanom Ženska iz samopostrežne trgovine, ki je preveden tudi v slovenščino. Znana je po svojem nenavadnem, pogosto provokativnem pogledu na spol, družbene norme in identiteto. Vse to se odraža v njenih delih, v katerih sta glavni temi upor zoper pričakovanja družbe in podrejanje normam, kar se jasno izrisuje tudi v romanu Zemljani.
Glavna protagonistka romana je Natsuki. Dejstvo, da smo ljudje zgolj delavci, vsak s svojo nalogo v družbi, t. i. Tovarni, jo utesnjuje, od družbe odtujuje in spravlja v neizmerno stisko. Kdor se temu mehanizmu namreč upira, postane napaka v sistemu in ga je treba popraviti ali iz njega izločiti. Zaradi travm in zlorab v otroštvu se zateka k moči svojega uma. Domišlja si, da je Nezemljanka, ki prihaja s planeta Popinpobopija in vezi z njim ohranja prek plišastega ježka Pijuta. Podobnega prepričanja je tudi njen bratranec Yuu, njen edini zemeljski zaveznik, s katerim, še kot otroka, po dedkovem pogrebu storita šokantno dejanje, zato jima družina povsem prepreči vse medsebojne stike.
Kot odrasla ženska Natsuki po dvajsetih letih še vedno ni »normalna«. Meni, da ženske zgolj služijo Tovarni za proizvodnjo otrok. Z namenom, da bi ubežala pritiskom normalnosti in pričakovanjem družbe, se poroči z aseksualnim moškim. A tudi to ji ne prinese miru, saj je družba ves čas na preži in si prizadeva za asimilacijo takih posebnežev. Skupaj z možem se zato zatečeta v podeželsko hišo k njenemu bratrancu, kjer je njihovo življenje omejeno le na golo preživetje. Živijo povsem po primarnem instinktu, ki se stopnjuje v kanibalizem. Slednji je logična posledica sistemskega izničenja človeškosti. Ljudje druge vidimo kot surovino, saj nas sam sistem obravnava le kot funkcionalne predmete.
Roman je hitro berljiv, saj so stavki preprosti. Ton je sicer hladen, a tako nam avtorica skozi oči likov še bolj približa njihov svet. Žanrsko ga uvrščamo v magični realizem. Prav gotovo je poseben, nekoliko nenavaden, a odličen za kresanje mnenj in nadaljnje premišljevanje o tem, kaj pomeni biti človek. Samo preživeti še ne pomeni živeti. Nagovarja vse, ki jim družba še ni oprala možganov, standardizirala njihovih življenjskih želja in avtomatizirala njihovega logičnega sklepanja. Hkrati naslavlja problem stigmatizacije spolne in čustvene zlorabe. Posledice tega lahko posameznika pripeljejo v dejanja incesta in umora. Knjiga je odlična kritika sodobne družbe in njenih zahtev.
Glavna protagonistka romana je Natsuki. Dejstvo, da smo ljudje zgolj delavci, vsak s svojo nalogo v družbi, t. i. Tovarni, jo utesnjuje, od družbe odtujuje in spravlja v neizmerno stisko. Kdor se temu mehanizmu namreč upira, postane napaka v sistemu in ga je treba popraviti ali iz njega izločiti. Zaradi travm in zlorab v otroštvu se zateka k moči svojega uma. Domišlja si, da je Nezemljanka, ki prihaja s planeta Popinpobopija in vezi z njim ohranja prek plišastega ježka Pijuta. Podobnega prepričanja je tudi njen bratranec Yuu, njen edini zemeljski zaveznik, s katerim, še kot otroka, po dedkovem pogrebu storita šokantno dejanje, zato jima družina povsem prepreči vse medsebojne stike.
Kot odrasla ženska Natsuki po dvajsetih letih še vedno ni »normalna«. Meni, da ženske zgolj služijo Tovarni za proizvodnjo otrok. Z namenom, da bi ubežala pritiskom normalnosti in pričakovanjem družbe, se poroči z aseksualnim moškim. A tudi to ji ne prinese miru, saj je družba ves čas na preži in si prizadeva za asimilacijo takih posebnežev. Skupaj z možem se zato zatečeta v podeželsko hišo k njenemu bratrancu, kjer je njihovo življenje omejeno le na golo preživetje. Živijo povsem po primarnem instinktu, ki se stopnjuje v kanibalizem. Slednji je logična posledica sistemskega izničenja človeškosti. Ljudje druge vidimo kot surovino, saj nas sam sistem obravnava le kot funkcionalne predmete.
Roman je hitro berljiv, saj so stavki preprosti. Ton je sicer hladen, a tako nam avtorica skozi oči likov še bolj približa njihov svet. Žanrsko ga uvrščamo v magični realizem. Prav gotovo je poseben, nekoliko nenavaden, a odličen za kresanje mnenj in nadaljnje premišljevanje o tem, kaj pomeni biti človek. Samo preživeti še ne pomeni živeti. Nagovarja vse, ki jim družba še ni oprala možganov, standardizirala njihovih življenjskih želja in avtomatizirala njihovega logičnega sklepanja. Hkrati naslavlja problem stigmatizacije spolne in čustvene zlorabe. Posledice tega lahko posameznika pripeljejo v dejanja incesta in umora. Knjiga je odlična kritika sodobne družbe in njenih zahtev.
