John in njegove blazne sanje razuma

Tako kot v prvem romanu z naslovom Slepa luč se čilenski avtor Benjamín Labatut (1980) tudi v Maniacu posveti drznim mislecem, ki so s svojo genialnostjo preoblikovali svet. Zgodovinska dejstva in znanstvena dognanja iz začetka 20. stoletja avtor spretno vpleta v roman, ki bi ga lahko imeli za biografskega, a je precej več kot le zanimiv in nazoren vpogled v življenje genija.

Knjiga je sestavljena iz treh delov. V prvem spoznamo tragično usodo avstrijskega fizika Paula Ehrenfesta, v zadnjem spremljamo spopad Južnokorejca Lija Sedola, najboljšega igralca igre go, z umetno inteligenco, osrednji del pa je namenjen briljantnemu madžarskemu mislecu Johnu von Neumannu (1903-1957), rojenemu z imenom Neumann János Lajos, ki naj bi veljal za »najpametnejšega človeka 20. stoletja«. Prav lahko ga postavimo ob bok fizikom, kot so Albert Einstein, Max Planck, Werner Heisenberg in Niels Bohr, ki so spremenili pogled na svet s premiki na področju kvantne fizike in mehanike, a John von Neumann, potomec ugledne madžarske družine, je že kot otrok veljal za čudežnega dečka, s fotografskim spominom in neverjetnim umom. Njegova odlika je bila multidisciplinarnost, saj je z lahkoto povezoval področja matematike, fizike, računalništva, ekonomije in nazadnje tudi biologije. Velja za očeta atomske bombe, izumitelja teorije iger, snovalca osebnega računalnika in pionirja umetne inteligence.

Branje je zanimivo, tekoče in precej dinamično zaradi različnih perspektiv, saj je John von Neumann predstavljen izključno skozi pripovedi oseb, ki so z njim živele, sodelovale ali ga poznale. Spoznamo njegove odlike in hibe, preseneti pa njegov odnos do moči, ki se skriva v atomih. Če je bil med znanstveniki, ki so se zavedali razsežnosti novih odkritij, splošno razširjen strah, pa je bil Neumann sveto prepričan, da je treba razvoj nadgrajevati – ne glede na strašne posledice, ki ga lahko prinese.

Barbara Klinar

nazaj na seznam