Zlato zrno
Čuk, Marij
Roman Marija Čuka je zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej, napisan v tretji osebi ednine.
Glavni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje.
Spomin na očeta je še vedno živ in z njim občuti posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev.
Oče je namreč zbežal pred fašizmom in se v novem okolju počutil kot pritepenec, čigar jezik je bil ogrožen in preganjan.
Globoko je zavezan umrli ženi Nevii. Veliko se poglablja vase in razkriva svojo notranjost. V njej so ohranjena čustva, ki jih je gojil do žene. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost. Nič na tem svetu pa ni popolno in idealno.
Sam je, obdobje žalovanja je nekako preživel, hrepeni po ljubezni, bližini, in se obenem sprašuje, če je to izdaja Nevie.
Na spletu se je seznanil s skrivnostno žensko in ona je postala zlato zrno njegovega hrepenenja. Obetala mu je toliko lepega in ga z izbranimi besedami očarala. Večkrat mu je sicer omenjala besedo denar . . .
Spletne seznanitve so loterija.
Življenje je vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje. Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti. Nimamo prave moči v boju proti usodi. Ko bi človek razmišljal o svoji minljivosti, bi bil le dobro bitje brez hudičeve zlobe. Škoda je, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem.
Leopold je naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere v dobro ne more omajati prav nič. Zlo mu ne more do živega. To pa je problematično za današnji čas. Sodobni svet je kaos posameznikov, družbe in vrednot.
Spomin na očeta je še vedno živ in z njim občuti posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev.
Oče je namreč zbežal pred fašizmom in se v novem okolju počutil kot pritepenec, čigar jezik je bil ogrožen in preganjan.
Globoko je zavezan umrli ženi Nevii. Veliko se poglablja vase in razkriva svojo notranjost. V njej so ohranjena čustva, ki jih je gojil do žene. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost. Nič na tem svetu pa ni popolno in idealno.
Sam je, obdobje žalovanja je nekako preživel, hrepeni po ljubezni, bližini, in se obenem sprašuje, če je to izdaja Nevie.
Na spletu se je seznanil s skrivnostno žensko in ona je postala zlato zrno njegovega hrepenenja. Obetala mu je toliko lepega in ga z izbranimi besedami očarala. Večkrat mu je sicer omenjala besedo denar . . .
Spletne seznanitve so loterija.
Življenje je vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje. Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti. Nimamo prave moči v boju proti usodi. Ko bi človek razmišljal o svoji minljivosti, bi bil le dobro bitje brez hudičeve zlobe. Škoda je, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem.
Leopold je naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere v dobro ne more omajati prav nič. Zlo mu ne more do živega. To pa je problematično za današnji čas. Sodobni svet je kaos posameznikov, družbe in vrednot.
