Družinska kronika o iskanju izgubljene dežele.

Francoska pisateljica Alice Zeniter (1986), tudi prevajalka, dramaturginja in režiserka, v svojem petem romanu Umetnost izgube, za katerega je prejela več nagrad, opiše posledice francoske kolonizacije Alžirije med letoma 1830 in 1962, ko se razplamti vojna za neodvisnost in usodno poseže v življenje kabilske družine ter zaznamuje tudi prihodnje generacije.

Okvirna zgodba je pripoved o Naimi, umetnostni zgodovinarki, ki se v iskanju družinskih korenin poda v Alžirijo, skrivnostno deželo svojega očeta. S prepletanjem preteklosti in Naiminih vprašanj o lastni identiteti avtorica izriše zgodbo deda Alija, ki je bil zaznamovan že leta 1940 z vpoklicem v francosko vojsko, označen kot »harkij«, torej Alžirec, ki je sodeloval s Francozi, leta 1962 pa postal nezaželen državljan, zato je moral prebegniti v Francijo. Družina se najprej znajde v zbirnem centru oz. taborišču, kasneje v socialnem naselju v Normandiji, kjer se Ali umakne in dobesedno utihne zaradi ponižanja in obupa. Tudi prvorojenec Hamid, Naimin oče, je odsoten, obremenjen z rasno diskriminacijo, ki tudi po poroki s Francozinjo ne zna povezati preteklosti in sedanjosti, zato v svojih hčerah pušča praznino in negotovost glede njihovih alžirskih korenin.

Roman je družinska kronika, zgodba več generacij iste družine, ki ima vsaka svojo vez z Alžirijo. Na ozadju družbenih sprememb v Alžiriji in migracijske politike v Franciji avtorica prikaže različne načine spopadanja s predsodki, vključevanja tujcev v družbo, vztrajnega prizadevanja po sprejetosti in iskanja lastne identitete, ki ni nič drugega kot pot, ki vodi do sprejemanja samega sebe in katere cilj je izhod iz spon preteklosti.

Branje, ki zaradi razvejane strukture zahteva poglobljeno pozornost, bralca nagrajuje z bogatim jezikom in barvitimi podobami, z neizprosno resnico in vmesnimi premišljevanji o pomenu svobode – v izražanju, delovanju, mišljenju in nenazadnje bivanju.

Barbara Klinar

nazaj na seznam