Spomini Nedžada Avdića, ki je pri sedemnajstih letih preživel streljanje v Srebrenici.

Pretresljivo pričevanje Nedžada Avdića, ki je bil star 17 let, ko so srbske sile leta 1995 vdrle v Srebrenico in izvedle genocid. Pogled na dogodke in grozljive spomine vidimo tudi skozi oči njegove sestre Amele in matere. Dogodki so zelo usodno zaznamovali celo družino in se prenašajo tudi na naslednjo generacijo. Nedžada so skupaj z mnogimi drugimi odpeljali na strelišče, ga ustrelili, a je po čudežu preživel in zbežal. Pozneje je kot zaščitena priča pričal na sojenjih zločincem v Haagu, vendar odkrito in javno dolga leta o tem ni mogel spregovoriti. Žrtve vojne se pogosto ne zmorejo vračati v te grozljive časi, še manj pa jih opisovati, vendar so take pripovedi izjemno pomembne in dragocene, sploh za mlajše generacije. Da ne bo besedna zveza “nikoli več” le floskula, ki jo rečemo po vsaki vojni, ampak se bomo iz tega nekaj naučili – da ne bomo jemali za samoumevno, da živimo v svobodi in miru, in da se te grozote ne bi pozabile in ne bi več dogajale.

Ves čas v knjigi odzvanja vprašanje:” Pobijejo ti vse – ti pa živiš mirno? Pa saj si tudi ti mrtev, le da se še ne ve, kdaj bo pogreb. Vsak dan se človek vpraša: v čem je potem smisel življenja?”

Zanimiva in pomenljiva so tudi materina razmišljanja. “Ah moj ljubi bog, moj Nedžad hodi po sojenjih. Kdor tepe druge, se mu sodi … Mah, kaj se jim pa sodi! Oni v zaporih živijo kot grofje, imajo vse, vse jim prinesejo. Preskrbljeni so v vsakem pogledu. Meni, na svobodi, je stokrat težje. Naj še mene dajo za nekaj časa v kakšen zapor, da se malo spočijem. Joj moj bog, ni pravice na tem svetu.”

Kako po vseh teh grozotah sploh doseči pravico, kaj bi bila pravična kazen za zločince in kako poplačati škodo, ki se je zgodila prizadetim?
Verjetno je edini odgovor, edini smisel življenja po takih travmah in edina pravica v tem, kar je izrekel Nedžad na sodišču v Haagu in kar je v svojih razmišljanjih potem zaključila njegova sestra, ki mu je sprva zamerila te besede, ker jih še ni razumela:
“Če bi imel pravico in pogum v imenu vseh nedolžnih, v imenu vseh žrtev, jaz bi odpustil tistim neposrednim eksekutorjem, ker so bili zavedeni. “
“Morda smo zaradi tega tudi posebni, zaradi tega smo drugačni, zaradi sposobnosti odpuščanja, zaradi nezmožnosti sovraštva, celo do lastnih morilcev ne. Ker če bi bili drugačni, bi bili samo še ene podobna skupina ljudi, še ena skupina zločincev na tem prostoru.”

Katarina Perger

nazaj na seznam