Jesen: Po vrnitvi z opazovanja najvišjega vulkana jo v gozdovih Kamčatke napade medved in ji s svojim ugrizom v lobanjo in obraz zlomi desno ličnico, desno vejo spodnje čeljustnice, naredi ogromno brazgotin po obrazu in po desni nogi. Sledi zdravljenje v ruski vojaški bolnici v Ključiju, kjer jo zaslišujejo kaj je delala na ozemlju, kjer se lahko zadržujejo samo vojaške osebe.
»Pomislim na svojo zgodbo. Na moje evensko ime Matuha (medvedka). Na medvedov poljub na mojem obrazu, zobe, ki se zasadijo vame, na svojo čeljust, ki škrtne, na temo v njegovem gobcu, na njegovo vlažno toploto in močen zadah, na stisk njegovih zob, ki popustijo, na mojega medveda, ki si nenadoma nepojasnjeno premisli, njegovi zobje ne bodo vzrok moje smrti, ne bo me požrl.« (str. 22)

Zima: Sledi zdravljenje v Franciji v bolnišnici v Parizu. Potrebnih je veliko operacij in okrevanje po njih in bolečine so neznosne.
»Spet sem sama v sobi, vse me boli. Pred nekaj urami sem bruhala kri. Na bolečinski lestvici sem nesporno pri 9,9 in to se vidi.« (str.72)

Pomlad: Odloči se, da se vrne nazaj na Kamčatko k staroselcem v tabor evenske družine s katero je živela, ko je raziskovala staroselska ljudstva, ki tam živijo in ki je edini kraj, kjer se lahko sooči s svojim srečanjem z medvedom.
»Zašepeta mi: včasih določene živali obdarijo ljudi. Če so se vedli vzorno, če so v življenju poslušali, če se niso preveč predajali slabim mislim. Povesi pogled, nežno zavzdihne, spet dvigne glavo in se nasmehne. Ti si darilo, ki so man ga dali medvedi, ker so te pustili pri življenju.(str.104)
»Medvedi ne prenesejo pogleda v človeške oči, kajti v njih vidijo odsev lastne duše. Razumeš? Ne čisto, ne, odgovorim.(str.122)

Poletje: Črna terenska beležnica njenega srečanja z medvedom se zlije z vsemi ostalimi barvnimi beležnicami zadnjih petih let preživelih na Kamčatki.

nazaj na seznam