Farmacijska podjetja ne delajo v korist človeka, temveč dobička

Nick Deardan je raziskovalni novinar in borec za globalno gospodarsko pravičnost. V knjigi poskuša prikazati, kako zelo so (velika) farmacevtska podjetja spremenila svoje cilje. Kako se ne zavzemajo več za ljudi, kako malo vlagajo v nove rešitve (zdravila in cepiva), ampak se obračajo za vedno večjimi dobički. Za delničarje, vodilne v podjetju in upravne odbore namenjajo več kot 80 % dobička. Za raziskovanje pa namenjajo vedno manj denarja in še to v izdelke, ki so dobičkonosni na daljši rok.

Najbolj se je njihova pohlepnost pokazala v času Covida-19. Večina cepiv, ki so bila razvita, so bila razvita z državnim denarjem. Farmacevtske korporacije pa so potem odločale, katere države in koliko cepiva bodo dobile, še najbolj pa so določale (visoke) zneske cepiv. Zneski so bili ogromni (stroški izdelave so bili vsaj 10-krat nižji) in pa zelo različni glede na države. Večino cepiva so dobile bogate države, nekatere revnejše države pa niso dobile ničesar. Farmacevtske korporacije vedno dajo prednost dobičku pred reševanjem zdravstvenih težav. To se še posebej opazi v času epidemij in ob podobnih izbruhih, ko ne želijo deliti patentov in znanja, da bi se epidemije ustavile.

Problematično pri vsem tem je to, da je večina zdravil in cepiv razvitih s pomočjo državnega denarja (ljudi), ki pa jih potem farmacevtske družbe patentirajo, močno dvignejo cene in z njimi delajo ogromne zaslužke. Zelo malo denarja od dobičkov gre v raziskave za nova zdravila, če pa že, pa za kronične in dolgoročne bolezni.

V drugem delu avtor prikaže, kako se na določenih področjih kažejo spremembe v pravo smer, bo pa potrebno ogromno pritiskov držav, da se bo zares kaj spremenilo.

Klemen Humerca

nazaj na seznam