Knjižničarji ocenjujemo

 
Mario in čarodej: tragično počitniško doživetje
Thomas Mann
ocenaocenaocenaocenaocena
Goga, 2024

93 strani
roman
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)

»Svoboda obstaja, obstaja tudi volja; ampak svobodna volja ne obstaja, saj volja, ki se ravna po lastni svobodi, brca v prazno.«
Mlada nemška družina se v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odpravi na poletni dopust v izmišljeno letovišče Torre di Venere ob Tirenskem morju. Pripovedovalec hitro opazi, da je ozračje precej čudno, saj so domačini nacionalistično prenapeti in sovražno nastrojeni do tujcev. Dopust že tako ne poteka po načrtih, nato pa se družina nekega večera udeleži še skrajno nenavadne predstave čarovniškega umetnika Cavaliera Cipolle, kjer obiskovalci namesto sproščujočega razvedrila dobijo hipnotizerja, ki jih zasmehuje, ponižuje in si jih s sugestijo ter retoriko podredi.

Cipolla gledalcem najprej prikaže, kako zlahka se odpovejo lastni presoji, nato pa vlogi zamenja – izpolnjevati začne ukaze občinstva, saj je »prevzemanje funkcije orodja le druga plat odločanja in ukazovanja«. Predstava postaja vedno bolj bizarna, dokler na oder ne stopi čarodejeva zadnja žrtev, mlad natakar Mario. Cipolla ga prepriča, da je on, čarodej, Marijeva neuslišana ljubezen. Mario ga poljubi, ko pa čarodej zamahne z bičem, se fant predrami iz hipnoze in predstavo konča na povsem nepričakovan način.

Novela iz leta 1929 odraža duh časa – Evropo so takrat močno zaznamovale politična nestabilnost, gospodarska kriza in revščina v poraženkah iz 1. svetovne vojne, kar je ustvarilo plodna tla za nacionalistične in totalitarne režime. Je politično-moralna, saj poleg vprašanj avtoritete in svobodne volje obravnava tudi temi kolektivne odgovornosti ter boja posameznika proti družbenim pritiskom. Obenem je izrazito simbolična, pri čemer pa Mussolini in fašizem nista nikjer izrecno omenjena. Simboliko pisatelj poudari s slogom, saj s hladnim, analitičnim tonom ustvari vzdušje precejšnjega nelagodja, ki se postopoma preobraža v tesnobo. S tem nas pripravi do razmisleka, ali bi v podobni situaciji pasivno sprejeli zlorabo (politične) moči, ker se bojimo izstopati ali upreti, in dovolili, da drugi odločajo namesto nas – ali pa bi ukrepali kot Mario.

Skip to content