Ogledalo družbi, ki vzgaja prihodnje voditelje brez resničnega razumevanja odgovornosti, zgodovine in modrosti.

Liu Cixin je eden najpomembnejših sodobnih kitajskih piscev znanstvene fantastike. Rojen leta 1963 na Kitajskem je po izobrazbi inženir, kar se odraža tudi v opisanem delu. Mednarodno prepoznavnost je dosegel s trilogijo Spomin na preteklost Zemlje (The Three-Body Problem), ki mu je prinesla nagrado Hugo in svetovno slavo. V slovenščino niso prevedena.
“Doba supernove” je samostojni roman, ki raziskuje apokaliptično prihodnost, v kateri zaradi sevanja bližnje supernove vsi odrasli na Zemlji umrejo – preživijo le otroci. Vlade po svetu v mesecih pred neizbežno smrtjo poskušajo hitro izobraziti otroke, da bi lahko prevzeli vodstvo. A svet, ki ga ustvarijo otroci, postane nepredvidljiv in kaotičen. Glavni del zgodbe spremlja dogajanje na Kitajskem in v Združenih državah Amerike, kjer otroci vzpostavljajo družbeni sistem z novimi vrednotami, ki se dramatično razlikujejo od prejšnjih družbenih sistemov.
Na radikalno domnevo, kaj se zgodi, če popolnoma izločimo odrasle, nam avtor ne ponudi enoznačnega odgovora. Otroci v romanu najprej poskušajo posnemati odrasle, a hitro začnejo uvajati svoja pravila, svoj smisel za pravičnost in igro. Nastanejo nove oblike politike in vladavine, ki bolj spominjajo na računalniške igre ali šolske projekte kot na resnične državne strukture. Družba postane eksperiment, kjer se brišejo meje med igro, vojno, resničnostjo in fantazijo.
“Doba supernove” je provokativen roman, ki preizprašuje naravo človeške civilizacije in naše predstave o zrelosti, oblasti in odgovornosti. Roman svet odraslih – s svojimi vojnami, ideologijami in političnimi igrami – postavi v otroški svet, kjer so posledice še bolj srhljive, ker jih vodijo tisti, ki ne poznajo meja.
V ozadju je ves čas prisoten občutek neizogibnosti propada. Otroci so sicer sposobni prevzeti vloge odraslih, a njihova nezrelost, nerazumevanje zgodovine in etike pa žal vodijo k ponovitvi napak odraslih – le v bolj ekstremni in nepremišljeni obliki.
Slog je nekoliko didaktičen, liki, predvsem v smislu predstavnikov posameznih držav sterotipni, celotna pripoved pa zelo konkretna in tudi pri opisovanju krutih momentov brez čustveno poglobljenih zapisov tudi v stilu pisanja deluje kot zgodovinski zapis nekega obdobja.
“Doba supernove” je knjiga, ki jo lahko beremo kot opozorilo, eksperiment ali sodobno pravljico. Ne nudi lahkih odgovorov – namesto tega postavi ogledalo družbi, ki vzgaja prihodnje voditelje brez resničnega razumevanja odgovornosti, zgodovine in modrosti.

Katarina Košnik

nazaj na seznam