Sprva ljubezenska zgodba med najstnikoma se zaplete zaradi dekletovega skrivnostnega izginotja, ki ga nakazujejo že njene besede, da je podoba, ki živi tukaj in zdaj, v resnici le njena begajoča senca pravega jaza iz mesta, obdanega z obzidjem. Mladeničevo iskanje namišljenega mesta je polno preprek, ko pa se sam znajde v njem, ugotovi, da prebivalci ne ostanejo samo brez svojih senc, temveč tudi brez pravih čustev in avtonomne volje. Tu se meja med resničnostjo in fantazijo briše in junak mora izbrati pravo pot – ostati in dopustiti, da se vsak dan, čeprav čas teče, na novo začne, dobesedno prepiše, ali oditi.

Skoraj nemogoče je z besedami zaobjeti celotno zgodbo romana, saj je pripoved stkana iz mnogih niti, ki tokrat niso v celoti povezane. Na mnoga vprašanja bralec ne dobi odgovora, a če smo vajeni Murakamijevega sloga, nas dejstvo, da česa ne razumemo, niti ne preseneti. Množica magičnih elementov, menjave pogledov in pripovedovalcev, ponavljanje opisov dogodkov, ki sicer delujejo hipnotično, a so v resnici včasih nepotrebni, zahtevajo zbranega bralca, ki pa se je pripravljen prepustiti toku pripovedi. Mogoče je za dokončno razumevanje vsebine potrebno poznati tudi ozadje nastanka romana. Haruki Murakami je namreč v času kovida (od tod mesto, obdano z obzidjem, in čas, ki beži, a v resnici stoji) predelal kratko zgodbo iz leta 1980 z istim naslovom, ki je bila znana le iz revialne objave.

nazaj na seznam