Lov za izgubljenim jezikom

Mednarodno priznana japonska pisateljica, dramatičarka in esejistka Yoko Tawada (1960), ki že več kot 40 let živi v Nemčiji, se lahko pohvali z bogatim knjižnim opusom, ki obsega več kot 50 del. Piše v japonščini in nemščini, v slovenščini pa jo poznamo po esejistični zbirki Eksofonija ali poti iz materinščine in romanu Razkropljeni po zemlji, ki s še neprevedenima romanoma Uzrti v zvezdah in Otočje sonca tvori trilogijo. V omenjenih delih se ukvarja s problemi posameznikove izgube domovine, zahtevane večjezičnosti in iskanjem nove identitete.

Roman kritiki označujejo za distopijo, torej prikaz družbe, v kateri se porajajo nasilje, strah, izguba individualnosti in okoljske katastrofe, a za ta roman velja le slednje. Pisano druščino različnih protagonistov, ki jih muči lastna identiteta, spremljamo na potovanju po Evropi, kamor se je po neimenovani katastrofi zatekla Japonka Hiruko. Ker je ostala brez domovine, išče sogovornike, da bi vsaj preko pogovora v materinščini začutila že izgubljeno nacionalno pripadnost. Na poti se ji pridružijo Knut, danski jezikoslovec, Akaš, transspolni poliglot iz Indije, in Nora, organizatorka umami festivala, katerega častni gost naj bi bil Tenzo, domnevni Hirukin rojak.

Tawadini junaki so radovedni in odprti ljudje, ki jih zanimajo kultura, jeziki in možnost komuniciranja, zato je podoba globalnega sveta, ki ga naslika avtorica, nadvse privlačna. V njem je namreč čutiti preplet različnih kultur in nacionalnosti, ki delujejo složno.

Roman krasijo humorni dialogi, absurdne situacije in prevajalske rešitve Domna Kavčiča, zato je kljub temi izgube domovine in ujetosti na tujem lahkotno in navdihujoče branje. Vsekakor lahko z nestrpnostjo pričakujemo prevod preostalih delov.

Barbara Klinar

nazaj na seznam