Dežna kaplja pade na lase kralja Asurbanipala v Ninivah 630 pr. Kr. Nato izhlapi in se leta 1840 spremeni v snežinko, ki pade v usta novorojenčka Arthurja ob reki Temzi. Stali se v reko in leta 2014 postane zadnja kaplja v plastenki, ki jo popije Narin na

Roman Po nebu rečejo reke se dogaja ob Temzi in Tigrisu. V treh časovnih obdobjih spremljamo Arthurja, Zaleekhah in Narin. Prvi postane tiskarski vajenec, nato pa mu z neverjetnim umom in sposobnostjo najti red in logiko zapisov klinopisa na glinenih tablicah, uspe postati raziskovalec najstarejšega Epa o Gilgamešu. Zaleekhah, se ukvarja s hidrologijo, čeprav ji je voda v otroštvu vzela kar ji je največ pomenilo. Kot znanstvenica nadaljuje delo svojega učitelja, da bi dokazala, da ima voda neverjetno lastnost spomina. Narin je živela v Turčijo, leta 2014 pa se je z babico in očetom odpravila v Irak ravno v času, ko so islamski skrajneži ubili na tisoče moških, ženske in najstnice pa vzeli za spolne sužnje. Zgodbe se sprva zdijo nepovezane, vendar jim Elif Shafak mojstrsko najde skupni imenovalec. V večini zgodb nastopa voda – valujoča, iščoča. Kot se na okenski šipi stakneta dve dežni kaplji in počasi in zanesljivo prepletata svoji poti, tako nevidna nit poveže tiste, ki jim je usojeno, da se srečajo.
Elif Shafak je kot politologinja, pisateljica turškega rodu skozi zgodbo opisala grozljive odnose do Jezidov, poboje, posilstva in odvzem življenjskega prostora. Dotaknila se je problemov onesnaževanja rek, gradnje jezov, poplav ter klimatskih sprememb. Hkrati pa je z zgodbo o arheoloških izkopavanjih v Ninivah navdušila bralca za zgodovino prvih civilizacij med Evfratom in Tigrisom. Knjigo bi ocenila z desetimi zvezdicami, čeprav jih imam na razpolago le pet.

Silva Kos

nazaj na seznam