V uvodu, ki predstavlja okvir zgodbe, ženska pripovedovalka napove témo, osnovno zgradbo romana in povod za prikaz zgodovine na literaren način. Na osnovi pisem, ki jih je med letoma 1901 in 1913 svoji sesti pisala princesa Pakize, tretja hčerka otomanskega sultana Murata V., se izriše kronika izbruha kuge na izmišljenem otoku Minger, ki ga avtor predstavi kot biser vzhodnega Sredozemlja in oddaljeno postojanko Otomanskega cesarstva. Na otoku turška (muslimanska) in grška (pravoslavna) skupnost vzdržujeta krhko ravnovesje, ki pa se s pojavom prvih obolelih poruši. Zanikanje vznika bolezni privede do odkritega odpora pri izvajanju karantene in posledično do popolne blokade mesta Arkaz in celotnega otoka.

Avtor je izbruh kuge in soočenje z njo, ki je privedlo celo do politične osamosvojitve otoka, uporabil za prikaz zadnjih let Otomanskega cesarstva. Roman je torej nekakšna kronika propada šeststoletne vladavine, opis prebujenja nacionalne zavesti in narodnobuditeljskih gibanj balkanskih narodov, ki so ob izdatnem vmešavanju evropskih držav v notranjo politiko cesarstva privedle do političnih sprememb. Hkrati pa ga lahko razumemo tudi kot prikrito kritiko sedanje turške vlade, saj nova otoška oblast avtoritarne ukrepe, s katerimi so zamejili kugo, uporabi tudi za medsebojno obračunavanje.

Zgodovinska freska s primesmi kriminalnega romana, ljubezenske zgodbe in politično motiviranih izsekov je počasno branje. Slog je namerno suhoparen, z mnogimi ponavljanji in osvetlitvami prizorov iz različnih perspektiv, vmesni časovni preskoki pa so s svojo umestitvijo v zgodbo večkrat celo moteči. V pisanju, ki je bilo ob izidu zaradi prekrivanja s pandemijo Covida-19 izredno aktualno, lahko najdemo vzorce iz Kuge Alberta Camusa in Dnevnika kužnega leta Daniela Defoeja.

nazaj na seznam