Vse smo ujetnice družinskih pričakovanj.

Novinarka in pisateljica Joanna Elmy (1995), ki trenutno živi in ustvarja med ZDA in rodno Bolgarijo, je v prvencu, za katerega je prejela bolgarsko nagrado za mlade avtorje, izhajala iz svojih občutij ob odhodu v tujino, vključila pa je tudi problematiko odnosa do družine, ki je bodisi zaradi pritiskov bodisi zaradi različnih pričakovanj pogosto zaznamovan s takšno ali drugačno krivdo.

Glavna junakinja je Jana, ki se po odhodu v ZDA, kjer naj bi študirala, pridruži množici ilegalnih priseljencev. V kaosu, ki ga ponuja novo življenje, se v svojih mislih vedno znova vrača domov. Pri tem preizprašuje svoj odnos z materjo, katere življenje je bilo zaznamovano z družinskim nasiljem, odvisnostjo od alkohola in hudim pomanjkanjem. Zdi se, da ima z babico Evo bolj intimen in neobremenjen odnos, saj le-ta vztraja, naj gre po svoji poti s hvaležnostjo ob ponujeni priložnosti boljšega življenja.

Roman na začetku bralca nikakor ne spusti blizu. Poglavja, v katerih se pripovedovalke izmenjujejo in v katerih včasih tudi ob natančnem branju samo slutimo, o kom teče pripoved, so razbita in brez kronološke povezanosti, a prav ta razbitost se v nadaljevanju sestavi v mozaik, ki nam predstavi življenje v Bolgariji v drugi polovici 20. stoletja, od komunizma, tranzicije in revščine do izseljevanja v tujino. Skozi oči treh generacij žensk, ki se vsaka po svoje borijo za lastno identiteto, avtorica prikaže zapletene družinske vezi, opozarja na pomen spominjanja in moč odpuščanja.

Barbara Klinar

nazaj na seznam