Edvard Kocbek je svoje pesmi je dojemal kot zatočišče pred nasiljem, ki so ga v njegovo življenje prinašale vojna, okupacija in revolucija.

Partizanske pesmi Edvarda Kocbeka (1904–1981) so pristne lirične pesmi in popolno nasprotje angažirane borbene pesmi, ki jo je zapovedoval prelomni vojni čas. Kocbek jih zavestno ni objavljal med vojno, saj jih je pisal zase. Objavil jih je šele leta 1963 v pesniški zbirki Groza in nato lete 1969 v Poročilu. Kot publicist in propagandist partizanskega odporniškega gibanja je ostro ločeval svoj politični aktivizem od intimne izpovedi pesniškega ustvarjanja. Svoje pesmi je dojemal kot zatočišče pred nasiljem, ki so ga v njegovo življenje prinašale vojna, okupacija in revolucija. S svojim pesniškim ustvarjanjem je kot humanist in klasično izobražen človek skušal ohraniti antično vlogo poezije, katere namen je bil prebuditi katarzo – človekovo očiščenje in pomiritev njegove duše. V zbirko Z zelenim ognjem starodavnim so vključene tudi pesmi, ki so izšle šele po Kocbekovi smrti. Odlični spremni besedi sta napisala pisatelj Peter Kovačič Peršin in založnik Rok Zavrtanik, ki je zbirko tudi uredil.

Jure Sinobad

nazaj na seznam