Avdić, Nedžad




328 strani
knjige za odraslespomini
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)


Ves čas v knjigi odzvanja vprašanje:” Pobijejo ti vse – ti pa živiš mirno? Pa saj si tudi ti mrtev, le da se še ne ve, kdaj bo pogreb. Vsak dan se človek vpraša: v čem je potem smisel življenja?”
Zanimiva in pomenljiva so tudi materina razmišljanja. “Ah moj ljubi bog, moj Nedžad hodi po sojenjih. Kdor tepe druge, se mu sodi … Mah, kaj se jim pa sodi! Oni v zaporih živijo kot grofje, imajo vse, vse jim prinesejo. Preskrbljeni so v vsakem pogledu. Meni, na svobodi, je stokrat težje. Naj še mene dajo za nekaj časa v kakšen zapor, da se malo spočijem. Joj moj bog, ni pravice na tem svetu.”
Kako po vseh teh grozotah sploh doseči pravico, kaj bi bila pravična kazen za zločince in kako poplačati škodo, ki se je zgodila prizadetim?
Verjetno je edini odgovor, edini smisel življenja po takih travmah in edina pravica v tem, kar je izrekel Nedžad na sodišču v Haagu in kar je v svojih razmišljanjih potem zaključila njegova sestra, ki mu je sprva zamerila te besede, ker jih še ni razumela:
“Če bi imel pravico in pogum v imenu vseh nedolžnih, v imenu vseh žrtev, jaz bi odpustil tistim neposrednim eksekutorjem, ker so bili zavedeni. “
“Morda smo zaradi tega tudi posebni, zaradi tega smo drugačni, zaradi sposobnosti odpuščanja, zaradi nezmožnosti sovraštva, celo do lastnih morilcev ne. Ker če bi bili drugačni, bi bili samo še ene podobna skupina ljudi, še ena skupina zločincev na tem prostoru.”

