“Razmišljam, zakaj se venomer vračam v Strmec. Po prvih korakih navkreber me objame tihota pokrajine, ki ima sicer nekaj več prehojenih poti, a manj košenin; čez nekaj ovinkov pa se odmaknem v svet, kjer ostaneš sam s svojimi mislimi.”

Nekje med Colom in Črnim Vrhom, visoko v hribih, leži vas Strmec. Tam stoji hiša Hladnikove družine, katere potomka je pisateljica Natalija Šimunovič.
V tej odmaknjeni vasi sta pisateljičina stara starša zgradila hišo, v kateri je družina živela od konca druge svetovne vojne vse do njune smrti. Tu sta si ustvarila enajstčlansko družino.
Knjiga je globok poklon družini, ki ga vnukinja Nataša gradi na pripovedih iz otroštva posameznih družinskih članov. Življenje na majhni kmetiji z eno kravo, prašičem in krompirjevo njivo, ki je slabo obrodila, je bilo težko. Kljub temu sta mama Ana in oče Peter s svojo trdno voljo, delom in vero vzgojila ponosne ljudi. Vseh enajst otrok je zapustilo hišo, katere okna so bila pozimi pogosto okrašena z ledenimi rožami, a se k njej vračajo z lepimi spomini.

Majda Ribnikar

nazaj na seznam