Marija Klobčar nam v knjigi predstavlja strahotne posledice potresa leta 1348. Pri tem se opira tudi na pripovedke, ki nam govorijo o teh dogodkih, vendar jim ne znamo vedno prav prisluhniti.

Marija Klobčar je slavistka in etnologinja, zaposlena na ZRC SAZU, kjer na Glasbenonarodopisnem inštitutu dela kot tekstologinja.
Pripovedka pripoveduje, da je bilo v Kamniku nekoč jezero, ki je odteklo. To naj bi se zgodilo v prazgodovini. Marijo Klobčar pa je zanimalo, zakaj so v neveljski cerkvi od ponedeljka do petka zvonili v spomin na ta dogodek, če naj bi se zgodil še pred krščanstvom. Povezala ga je s potresom iz leta 1348, kar je na koncu potrdil tudi geološki pregled tal. To je bil eden najhujših potresov na Koroškem, Kranjskem in v Furlaniji. Prišlo je do podorov na Dobraču, Košuti, Smokuškem vrhu in Mežaklji. Poleg kamniškega jezera sta odtekli tudi jezeri na Jezerskem in v Matkovem kotu, na Jesenicah pa je zaradi podora nastalo jezero. Po nekaterih podatkih naj bi umrlo 40.000 ljudi, porušena je bila večina gradov, med njimi tudi Pusti grad, uničeni so bili številni kraji, sledila je kuga, nato kolonizacija.
Marija Klobčar nam razkrije, zakaj so avstrijski znanstveniki trdili, da potres ni bil tako katastrofalen. Primerja ga tudi z drugimi potresi in njihovimi vplivi na okolje in življenje naših prednikov. Knjiga je zanimiva tudi zato, ker odstira manj znano zgodovino krajev v naši okolici in jo podpira z ljudskim izročilom.

Silva Kos

nazaj na seznam